Oliver Pesrl © 19.11.1997
Ponatis, reprodukcija,
objava itd. brez dovoljenja avtorja prepovedana!
1. DEL
“THE TREE ali otroška faza odraščanja” 1.12.1996-26.11.1997
“The
Tree” 1.12.1996
“Danes
je lep dan !” 31.10.1997
“Vprašam
se” 31.10.1997
“Glasnik
ljubezni” 31.10.1997
“Ona” 31.10.1997
“Tri
krat tri je...” 31.10.1997
“Režiser” 31.10.1997
“Šum
na srcu” 8.11.1997
“Ej
Spock” 8.11.1997
“Zakaj
ne morem spati” 11.11.1997
“Nesmiseln
preblisk” 11.11.1997
“Raj
1997” 11.11.1997
“Vidim
jo” 13.11.1997
“Inverzni
čas” 13.11.1997
“On
My Mind” 13.11.1997
“Resnično
resnični svet” 13.11.1997
“Krema
za oči” 13.11.1997
“Analogna
politika” 14.11.1997
“Misterij
prihodnosti” 26.11.1997
“Nobody” 26.11.1997
“THE TREE ali otroška faza odraščanja”
The Tree (1.12.1996)
Že dolgo stoji tam. Čisto sam.
Neopazen, tih. Čutiš njegov vzdih.
Misliš, da te opazuje, vendar nima oči.
Misliš, da ti sledi, da načrte kuje.
Toda vse, kar naredi, je da se ziblje.
V ritmu vetra se počasi ziblje.
Poleti močan, pozimi suh. Zabetoniran potepuh!
Podnevi svež, ponoči ovira, ki tišino pobira!
Pozna te po imenu, vse vas pozna.
Letake meče, a ti ne razumeš jezika.
Sonce se svetlika, sonce hrepeneče.
Še dolgo bo sam, čisto sam.
Saj ga ne razumeš, ker nisi sam.
Danes je
lep dan! (31.10.1997)
Danes je lep dan. In jutri bo.
Ko sem zaspan, pogledam v nebo.
Občutek je znan - zgodilo se bo.
Tvoj obraz nasmejan vedno bo.
Danes je jesen. In jutri zima.
Slišiš zven pesmi, ki se rima?
Jaz sem plen, ki smisla nima.
Sem ogenj - dobila me je plima.
Danes se začne, kar jutri gori.
Duša za ljubezen zve, se čustev boji.
Razum se upre, s koncem grozi.
Ljubezen umre, kar dušo boli.
Danes je pomlad. Poletje pride.
Brez sonca - hlad. Čakam da vzide.
Edini brat gradi edino obzidje.
Zdaj grem brat knjigo, ki jutri izide.
Vprašam se (31.10.1997)
Grem domov. Čisto sam. Zakaj?
Ni konca pred začetkom.
Mirno polje. Zajca ni. Zakaj?
Je vse bolj enostavno.
Zgubim pregled. Se zberem.
Zgubim pogum. Se derem.
Zgubim luč. Zgubim zadnjo luč.
Grem naprej. Nisem sam. Zakaj?
Se vsak načrt izjalovi.
Mam srečo. Presenečenje. Zakaj?
Prihodnost iz preteklosti se ne uči.
Dobim pogled. Kako daleč vidim.
Dobim razum. Kako globoke misli.
Dobim luč. Novo luč. Zakaj?
Glasnik
ljubezni (31.10.1997)
Tiho cvetje šepeta, da naj grem.
Pa še ne smem.
Tiho cvetje šepeta, da naj spim.
Sanjam o njej, ki jo ljubim.
Tiho cvetje šepeta, naj srce mi gori.
Venomer mi to govori.
Mrtvo cvetje leži, ker ljubezni več ni.
A srce še vedno gori.
Ona (31.10.1997)
Pogleda me, oponaša me.
Opazuje me, tekmuje.
Napada me, boji se me.
Ne razume me, tekmuje.
Pogovarja se, ogovarja me.
Soglaša, me kaj vpraša.
Osvaja me, zavrne me.
Se vsak dan drugače obnaša.
Jaz pa nič drugega si ne želim.
Samo da njo v svojem objemu čutim.
Tri krat
tri je... (31.10.1997)
Tri krat tri je devetnajst.
Greva kaj pojest?
Ne maram črnih komarjev.
Moram to odnest?
Misli, blodnje in razum
Ti poneumljajo tvoj um.
Zato v naravo pojdi zdaj.
Ne čakaj na maj, prevelik zalogaj.
Tri krat tri je devetnajst.
Ne pozabi name.
Vseh tvojih življenj je enajst.
Vedno prijel sem te za rame.
Režiser (31.10.1997)
Črn zmazek je šel v svet.
Srečal različne je ljudi.
Šel vse s kamero posnet.
Je rekel, da se mu mudi.
Črn zmazek je film naredil.
Za kino, se ve.
En gledalec je starko zbil.
Vsebino filma še zdaj ne ve.
Šum na srcu (8.11.1997)
Preden greš domov, me pokliči.
Ne pozabi na starko, ki tam živi.
Ima te rada, samo to vem.
Ulice brez dna so tvoj cilj.
Preden greš na morje, se naliči.
Ko zraven tebe mrlič leži.
Saj veš, da jaz nikamor ne grem.
Sem še vedno isti krokodil.
Ej Spock (8.11.1997)
Ful ej, sn mislu - pa ne gre.
Sn se skoncentriru - pa ne gre.
Sn se sprostu - in zaspal.
Sem svet čisto drugače prodal.
Zakaj ne
morem spati (11.11.1997)
Oči gorijo. Pijejo kri.
Nenavadne sanje ob polnoči.
Sprostitev in napetost.
Oblak, ki luno umori.
Zaprte so, zaprte. Oči.
Tema obliko dobi.
Glas od daleč se zdi.
Ni konca in kraja ni.
Korak za strahom se podi.
Neskončnost groze lovi.
Jutro je, luna bleda.
Nov dan, nova beda.
V duši otopelost.
V glavi je zmeda.
Bleda je, tako danes zgleda.
Nesmiseln
preblisk (11.11.1997)
Zelen občutek in nenavadnost minljivosti.
Ko to premostim, dobim zelen občutek.
Raj 1997 (11.11.1997)
Kristalni žarki skozi meglo režejo.
Miljon čuvajev cvetov v zraku lebdi.
Toplina sonca roso popije.
Vsaka misel ob pogledu obnemi.
Hladni zrak v višine se umika.
Daljni zvok potoka tišino definira.
Trenutek večnosti zavest trga.
Sova odleti, nov dan se odpira.
Vidim jo (13.11.1997)
Vidim jo.
Pot naprej.
Gremo.
GREMO!
Pota so dolga.
Ideja naporna.
Ko pa pride, hitro mine.
Zato zdaj grem.
Inverzni
čas (13.11.1997)
Inverzni čas ima poletni obraz.
Kaj ti pravim, saj to že veš.
Poletna zima, kamor voda se zliva.
Kaj govorim, saj tja ne smeš.
Cesarstvo, kraljestvo, meščanstvo, prekletstvo.
Vse to se rima, a vsebine nima.
Inverzni čas ima poletni obraz...
On My Mind (13.11.1997)
Ta ena misel.
Tako dolgo sem jo iskal.
Zdaj je tu.
Pravočasno prepoznal.
Ker naslednji trenutek druga misel jo izrine.
Ta ena pa za večno izgine.
Resnično
resnični svet (13.11.1997)
Mislil sem, da vse nekako gre kot si zamišljaš.
So me drugi o nasprotnem prepričali.
Ampak potem vedno bolj o tem razmišljaš.
So me drugi na poti do resnice le ovirali.
Zdaj vem resnico in se sprašujem: “Zakaj?”
Zdaj ni več poti nazaj.
Ali oni vedo?
Krema za
oči (13.11.1997)
Ko se človek zjutraj zbudi.
Ko Človek zvečer zaspi.
Ko Te vse, kar veš, boli.
Uporabi kremo za oči.
Ko problem pred tabo lebdi.
Ko vidiš, kar se ti zdi.
Ko se človekova vest odseli.
Uporabi kremo za oči.
Srce toplina obleti.
V glavi nemirov več ni.
Svet lepši se ti Zdi.
Ker uporabil si kremo za oči.
Analogna
politika (14.11.1997)
Po definiciji smo praljudje - to se ve.
Ko nekdo gre, da izve, kar ne sme.
Ja. In vseeno gre.
Po definiciji smo čreda - tako zgleda.
Pastir nas pregleda, volkovom nas ne da.
Ja. Kakšna beda.
Po definiciji sem mrlič - to je hudič.
Ne pomaga čisto nič, če si slabič.
Ja. Zamotan klobčič.
Misterij
prihodnosti (26.11.1997)
Čakam, čakam vsak dan, da prihodnost se začne.
A je že ?
Še ne !
Sedanjost predvidljiva je postala.
Ljudje se nadzorujejo.
Preteklost farsa je ostala.
Še vedno isti zmagujejo.
Čakam, čakam vsak dan, da prihodnost se začne.
Kdaj ?
To nihče ne ve !
Nobody (26.11.1997)
Kličem ga NOBODY. Sam je tako hotel.
On ni tiste sorte, ki upa, da bo uspel.
Vse ve, pogajati se ne da.
On se le redkokdaj vda.
To je namreč proti njegovi viziji.
Proti NOBODYjevi filozofiji.
Zidove popisal bo do pomladi:
NOBODY’S PERFECT, I AM NOBODY !